sovet od tatkoto

Životot e reka vo koJa nie burno ili mirno, raskošno ili skromno plovime, no nikako ne možeme da zastaneme. SekoJa greška i sekoJ pravilen čekor vo nego go pravime so pričina i so pouka. PročitaJte Ja slednava prikazna koJa veruvam deka dobro ḱe ve pouči… Vo nekoJa kineska provinciJa živeel nekoJ siromašen Kinez, koJ celiot negov život go potrošil raboteki gi naJteshkite raboti, a na kraJot ništo nemal spečaleno. Sè što imal Kinezot bil negoviot sin koJ mnogu go sakal. Go naučil da čita i pišuva i toa bilo nasledstvoto koe mu go ostavil pred da počine. Pred da go ispušti i posledniot zdiv, starecot izvadil dve mali kutii, ednata crna, a drugata bela, koi mu gi dal na negoviot sin so zborovite: -Za žal nemam ništo drugo da ti dadam osven ovie dve kutii. No zapomni – dobro čuvaJ gi. Koga eden den ḱe ti bide teško, no navistina teško, otvori Ja belata kutiJa. Crnata kutiJa čuvaJ Ja i otvoriJa togaš koga ḱe misliš deka si naJsreḱen. Sinot dostoJno go ispratil negoviot tatko kon večnoto počivalište, potoa spakuval sè što možel da zeme so nego, vklučuvaJḱi gi i dvete mali kutii, i trgnal po svetot za da bara rabota so koJa ḱe može da se prehrani. Rabotel za korka leb, spiel po gradskite ulici, gi izvršuval naJteškite raboti, se kriel vo šumata, sonceto go pečelo i mrazot go grizel. Edno utro se razbudil so solzi vo očite i nemožeJḱi poveḱe da go podnese suroviot život, rešil da se ubie. Vo momentot koga pravel planovi kako da si go odzeme životot, se setil na dvete mali kutii koi mu gi dal negoviot tatko i rešil da Ja otvori belata kutiJa, kako što go sovetuval tatko mu. So treperenje poleka od nea go izvadil maloto orizovo livče na koe pišuvalo: „I ova ḱe pomine!“ SfaḱaJḱi go toa kako amanet od negoviot tatko, ne se ubil i prodolžil da živee. VleguvaJḱi vo nekoJ grad vo koJ sakal da bara rabota, zabeležal golema kolona od nepismeni luǵe koi ne možele da vlezat vo gradot bideJḱi ne možele da pročitaat što e napišano na dzidot. Siromaviot mladič im pročital na nepismenite, pa taka site pominale niz kapiJata i vlegle vo gradot. LutaJḱi niz gradot i baraJḱi rabota go presretnal nekoJ Kinez koJ mu kažal deka negoviot gospodar bara pismen čovek koJ ḱe mu pomaga okolu negovata dokumentaciJa. Gospodarot od luǵeto razbral deka tokmu toJ e pismen, deka znae da čita i pišuva, pa zatoa i go baral. Taka siromaviot mladič se vrabotil kaJ starešinata na seloto i rabotel mnogu naporno i makotrpno, no so čisto srce i so mirna duša. BideJḱi se pokažal kako veren i trpeliv pomošnik, gospodarot mu dal del od negovata kuḱa za da ima kade da živee, a po izvesno vreme mu Ja dal i negovata ḱerka za da mu bide sopruga. Imale mnogu dečinja i taka siromaviot mladič steknal golemo bogatstvo. Eden den, dodeka sedel na terasata od negovata kuḱa, sfatil deka sega veḱe e beskraJno sreḱen. Se potsetil na site maki niz koi pominal, se potsetil deka sakal i da umre i vo toJ moment se setil i na negoviot tatko i na dvete mali kutii. Rešil deka tokmu sega koga e naJsreḱen e momentot za da Ja otvori i vtorata, crnata kutiJa, baš kako što go sovetuval negoviot tatko. Ja otvoril kutiJata, poleka od nea Ja izvadil malata orizova hartiJa na koJa bilo napišano: „I ova ḱe pomine!“

Please follow and like us:

Komentari

Komentari

Lascia un commento